1.12.2021
Označba na živilu je vir informacij in predstavlja komunikacijo med proizvajalcem oziroma prodajalcem na eni strani in med kupcem oziroma potrošnikom na drugi strani.
Informacije o živilih za potrošnike
Namen zakonodaje o označevanju živil je doseči visoko raven varovanja zdravja potrošnikov in zagotovitev pravice do obveščenosti potrošnika, da se jim omogoči sprejemanje premišljenih odločitev. Potrebno je upoštevati pravila na področju varnosti hrane in varstva potrošnikov v EU, potrošniki morajo biti obveščeni o tem, kaj kupujejo, vse sestavine pa morajo biti navedene na embalaži. Zakonodaja vključuje kot obvezne podatke področja, ki so pomembna z vidika varovanja zdravja, kot so na primer alergeni in hranilna vrednost. Obvezni podatki so tudi področja, ki so pomembna z vidika pravice potrošnikov do obveščenosti in zaščite pred potvorbami, na primer država porekla in kraj izvora ter poimenovanja živil.
Poznavanje sestave in hranilne vrednosti živil je ključnega pomena za izbiro živil. Označbe na živilu morajo biti v razumljivem jeziku na opaznem mestu embalaže, tako da so zlahka vidne, razumljive, nedvoumne, jasno čitljive in neizbrisne ter ne smejo biti skrite, nejasne ali prekinjene z drugim besednim ali slikovnim gradivom. Za ta namen je tudi predpisana najmanjša velikost pisave za obvezno obveščanje 1,2 mm. Vendar, če je največja površina paketa manjša od 80 cm², se najmanjša velikost zmanjša na 0,9 mm. Podatki za ime živila, neto količina, vol.% za pijače, ki vsebujejo več kot 1,2 volumskega odstotka alkohola, morajo biti v istem vidnem polju. Uporaba slovenskega jezika na embalaži je v Sloveniji obvezna, skladno z Zakonom o javni rabi slovenščine.
Med najpomembnejše informacije na označbah živil sodijo:
- prodajno ime živila,
- seznam sestavin,
- hranilna vrednost in
- rok uporabe.
Država porekla končnega izdelka je določena po carinski zakonodaji (carinskem zakoniku), ki določa, da ima izdelek poreklo države ali ozemlja, kjer je bila v za to opremljenem podjetju opravljena njegova zadnja bistvena, gospodarsko upravičena predelava ali obdelava, katere izid je izdelava novega proizvoda ali ki predstavlja pomembno stopnjo proizvodnje. Potrošniku je tako po navadi na voljo podatek glede porekla končnega izdelka, ne pa tudi glede kraja izvora surovine. Za potrošnike je torej pomemben podatek o kraju izvora oziroma o poreklu osnovnih sestavin v živilih in v ta namen je potrebno upoštevati Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2018/775 o pravilih za uporabo člena 26(3) Uredbe (EU) 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom. V njej je zlasti pojasnjeno, kako je treba označiti poreklo oziroma kraj izvora osnovne sestavine ali sestavin.
Označevanje živil
Označba na živilu je vir informacij in predstavlja komunikacijo med proizvajalcem oziroma prodajalcem na eni strani in med kupcem oziroma potrošnikom na drugi strani. Za kupca oziroma potrošnika je najpomembnejše, da označba na živilu vsebuje vse potrebne informacije o živilu, kar mu omogoči ustrezno izbiro in uporabo živila. Podatki na označbi morajo biti točni, nedvoumni in dobro vidni ter ne smejo zavajati potrošnika.
Za določene skupine živil, kot so npr. oljčno olje, med, čokolada in drugo, je pri označevanju potrebno obvezno upoštevati dodatno predpisane zahteve v zvezi s poimenovanji teh živil. Poleg obveznega splošnega označevanja je pri navedbah za zdravstvene in prehranske trditve potrebno upoštevati v EU dodatno predpisane zahteve, ki vključujejo sezname v EU odobrenih zdravstvenih in prehranskih trditev. Njihova uporaba je prostovoljna.
Ime živila – prodajno ime
Prodajno ime potrošniku omogoča prepoznavanje narave živila in njegovo razlikovanje od drugih podobnih izdelkov na tržišču. Prodajna imena so opisne narave, nekatera imena pa so zakonodajno predpisana, npr. »sadni čaj« je izdelek, pripravljen iz vsaj 50% posušenega sadja, »aromatizirani sadni čaj« pa je sadni čaj z dodano aromo (npr. sadni čaj z aromo jagode). Prav tako je zakonodajno določena uporaba izraza »sok« oziroma »nektar«. Kadar je v prodajnem imenu izdelka »sok«, ta vedno vsebuje 100% sadni delež, medtem ko »nektar« vsebuje manjše deleža sadja (običajno od 25-50%), obenem pa so mu lahko dodani sladkorji, voda oziroma kisline. Pomembna informacija, ki je razpoložljiva v prodajnem imenu je še morebitna prisotnost sladil v živilu, saj morajo prodajna imena živil, ki vsebujejo sladila, to informacijo vključevati. Pogosto iz prodajnega imena lahko razberemo še številne druge informacije kot so značilne sestavine živila, okus, dodani vitamini in minerali, posebni postopki obdelave, ipd.
Pomembno je tudi, da razlikujemo med imenom živila in blagovno znamko, saj gre za dve popolnoma različni informaciji na označbi živila.
Seznam sestavin
Seznam sestavin združuje informacije o vseh sestavinah, ki so bile uporabljene pri proizvodnji živila. Sestavine so v seznam vključene po padajočem vrstnem redu glede na maso, vključno z aditivi, ki jim je posebej opredeljena funkcija, ki jo imajo v izdelku. V praksi to pomeni, da je prva sestavina na seznamu, tudi tista, ki jo je v izdelku največ. Na seznamu sestavin je označena tudi količina sestavin, ki so za živilo posebej značilne in so običajno izpostavljene na označbi bodisi v imenu živila ali na sliki, npr. jagodni jogurt ima med sestavinami naveden delež jagod v izdelku.
Pomembna informacija na seznamu sestavin je tudi označevanje alergenov. Med sestavinami je namreč potrebno posebej označiti snovi ali izdelke iz njih, ki povzročajo alergije ali preobčutljivosti. Običajno so takšne sestavine zapisane krepko ali z drugačno pisavo, ki izstopa od preostalega seznama. Gre za snovi, ki povzročajo alergije ali preobčutljivosti in so vključene na poseben seznam v Prilogi II, Uredbe št. 1169/2011, o zagotavljanju informacij potrošnikom: npr. žita, ki vsebujejo gluten, raki, jajca, ribe, arašidi, soja, mleko, oreški, listna zelena, gorčično seme, sezamovo seme, žveplov dioksid in sulfiti, volčji bob, mehkužci in izdelki iz naštetih snovi. Glede označevanja živil brezglutenske hrane je ključna Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 828/2014 z dne 30. julija 2014 o zahtevah za zagotavljanje informacij potrošnikom o odsotnosti ali zmanjšani prisotnosti glutena v živilih.
Na podlagi seznama sestavin lahko ocenimo ali gre za visoko procesirano živilo, ki so v prehrani manj zaželena in so pogosto hranilno neuravnotežena in osiromašena. Visoko procesirana imajo običajno več sestavin, poleg sladkorjev, različnih vrst maščob, soli, vsebujejo še številne aditive (npr. stabilizatorje, konzervanse, sladila, arome in barvila), ter druge snovi, ki so lahko tudi dodatno obdelane in se dodajajo predvsem procesiranim živilom, npr. kazein, laktoza, gluten ipd.
Seznam sestavin ni obvezen za živila, ki so iz ene sestavine in je ime sestavine enako prodajnemu imenu živila npr. pšenična moka, ter za nekatere skupine živil, ki so zakonodajno izvzete iz obveznega označevanja seznama sestavin npr. sveže sadje in zelenjava, gazirana voda, fermentirani kisi, sir, maslo, fermentirano mleko in smetana.
Označba hranilne vrednosti
Poznavanje sestave in hranilne vrednosti živil je ključnega pomena za izbiro bolj zdravih živil med poplavo vseh izdelkov, ki so na voljo. Informacija o hranilni vrednosti živila je na označbi živil običajno predstavljena v okviru v obliki hranilne tabele ali v linearnem zapisu. Obvezni elementi hranilne vrednosti so energijska vrednost ter količina maščob, nasičenih maščob, ogljikovih hidratov, sladkorjev, beljakovin, in soli, ki jih vsebuje živilo. Hranilna vrednost pa je lahko dopolnjena še z navedbo vsebnosti drugih snovi: enkrat nenasičene maščobe; večkrat nenasičene maščobe, vitamini ipd. Druge snovi pa so navedene ločeno, običajno pod hranilno tabelo ali v ločeni tabeli. Za potrošnike je na voljo spletno orodje za izračun in označitev hranilne vrednosti predpakiranega živila.
Rok uporabe
Rok uporabe živila je čas, v katerem pod navedenimi skladiščnimi pogoji živilo ohrani svojo optimalno varnost in kakovost. Na embalaži živil se glede na vrsto živila uporabljata dva načina označevanja roka uporabnosti.
- »Porabiti do« označuje datum, do katerega so živila varna za uporabo, kar pomeni, da živil po preteku datuma ne uporabljamo, prav tako takšna živila ne smejo biti v prodaji (npr. hitro pokvarljiva živila (sveže ribe, sveže mleto meso). Pri tovrstnih živilih je potrebno upoštevati navodila za shranjevanje (npr. »hraniti v hladilniku« ali »hraniti pri temperaturi 2-4 °C«).
- Drugi način navajanja roka uporabe je »uporabno najmanj do«, ki označuje datum minimalne trajnosti, do katerega živila ohranijo pričakovano kakovost. Živila so po tem datumu varna za uporabo, ob upoštevanju navodil za shranjevanje in pri nepoškodovani embalaži, vendar lahko začenjajo izgubljati okus in teksturo (npr. posušene testenine, rastlinsko olje)
- Trditev pomeni vsako sporočilo ali predstavitev, ki ni obvezna v okviru zakonodaje Skupnosti ali nacionalne zakonodaje, vključno s slikovno predstavitvijo, grafično predstavitvijo ali predstavitvijo s simboli v kakršnikoli obliki, s katero se navaja, domneva ali namiguje, da ima živilo posebne lastnosti.
- Prehranska trditev pomeni vsako trditev, ki navaja, domneva ali namiguje, da ima živilo posebno ugodne prehranske lastnosti zaradi energije (kalorične vrednosti) in oziroma ali hranil ali drugih snovi. Skladno z Uredbo (ES) št. 1924/2006 so dovoljene samo prehranske trditve, ki so navedene v Prilogi te uredbe in so v skladu s pogoji, določenimi v tej uredbi.
- Zdravstvena trditev pa pomeni vsako trditev, ki navaja, domneva ali namiguje, da obstaja povezava med kategorijo živil, živilom ali eno od njegovih sestavin na eni strani in zdravjem na drugi strani (npr. pomaga pri prebavi).
Avtor: Karmen Levak, CPT Krško
Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj
Imate vprašanje?
Pokličite nas!
07/ 490 22 2
